Back to normal life...

Ja...spet v varnem zavetju domeka. Kar sem si zelela. A ze ko je bilo vecina za mano, ko sem bla na letaliscu ze 4 ure pred letom mi je blo kar malo zou, da je ze vsega konec.

Bil je res lep zakljucek. Zacelo se je ze navsezgodaj zjutro, ko mi je zvonila budilka ob 5:45...Spakirala sem se zadnje stvari, se poslovila od cudaskega Ollija, ki se je na koncu izkazal za prou uredi fanta (a se vedno s pridihom cudnosti) in ujela bus 300m stran od bloka ob 05:16. Soferju sem dala 10 centu mance, potem je prsu na eni postaji do mene in me ves zaskrbljen prasou ce vem kam moram it...:) Pa sem mu rekla da ja. Ku lepo da ljudi tako skrbi zame. To je res prednost ce potujes sam. Vsi ti zelijo pomagat. Ful krat se mi je to zgodilo. Da sem gledala zemljevid in da so kar pristopili k meni in me vprasali ce rabim pomoc...res obstajajo dobri ljudje. Zakaj ne gledamo na svet kot da je pouen dobrih ljudi? Namesto da mislimo da je nevaren ker v casopisu preberemo crno kroniko... Ne bi smeli bit tako nezaupljivi do ljudi ze apriori, zaradi tistega procenta slabih ljudi...
Nato me je vlak pripeljal do postaje, kjer sem preckala most in prisla do bendzinske postaje za katero mi je povedal Emanuel da je kar dobra izhodiscna tocka za stopanje. Zacela sem okoli 6:30, kako minuto prej... Prvi stop dobila okoli 7h, en fant - vojak po poklicu, me je zapeljal kakih 30km naprej do ene vecje bendzinske postaje kjer je tudi tranzitni promet in je reku da bo boljse zame. No, tam sem cez kake pou ure zagledala malo zgubljenega poljaka kako je zaceu pompat rezervno gumo...pristopim in ugotovim da gre v moji smeri! Juhu, prevoz zrihtan za vec kot pou poti! Kar nisem mogla verjet. In koncno sem si zaupala. Zaupala mojemu obcutku. Kajti malo prej mi je en gospod reku da lahko grem z njim...a le slabih 100 km....pa sem rekla da bom premislna..nisem vedla al it al ne it...sm si rekla "Kdor z malim ni zadovoljen velikega ni vreden..." Potem sem slisala Nejčev glas "Ce gre samo kratko razdaljo se ti ne splaca..." Potem spet moj"100km je 100km....jih ostane samo se slabih 400..." pa glas od Emanuela "Lahko da dobis tudi direkt do Dusseldorfa..." Ufff. Pa sem sledila obcutku in obcutek je reku, odkloni ta prevoz. Lahko dobis boljsega. Ko sem odklonila ni blo kakih 15min sploh nobenga avta!! Sem se ze skoraj kesala, a sem si rekla. Zaupaj da si se prou odlocla, misli pozitivno...pa se je kmalu pripeljal ta moj poljak:) Ful je biu simpatiko...ves od smira, pa se lekcijo kako se zamenja gumo sem mela. :) Lepo sva se pogovarjala celo pot, ugotovila da je prepotoval ze pou sveta, da ni se tako star, da ni ozenjen...:) Dve urce in pou sta hitro minile...posloviva se, "thanks a lot for the lift...may be we meet someday somewhere...:)" Vedno je tako..pa nikoli se ne vidis:) ampak nikoli ne ves....:)
Potem sem bla pa res srecko. V majn kot 15 minutah sem dobila enega gospoda ki je sou direkt v Dusseldorf. Najprej ni biu naudusen nad tem da me pelje, ampak potem sem se mu ocitno zasmilla s stavkom da moram nujno prit v Dusseldorf ker mam let domou in da se mudui in bla bla bla...tako da ni upau rect da ne:) Tudi on je biu full prjazen....potem me je peljau do mesteca Essen(mal severno do Dusseldorfa), kjer je meu neki za nrdit in sem kar od tam ujela bus do letalisca, ki sem zgotovila da sploh ni isto ku tisto na katerem sva pristale z Doris v maju...je eno mikeno, ku nase v Trstu oz Trevisu.....

Privoscla sem si kavico za 2€. Nisem mela slabe vesti, ker sem bla pridna in sem si zasluzla:) Tako da sem popolnoma uzivala. Brala knjigo in hodila na WC in 4 urce so sle res neverjetno hitro mimo...in ze sem bla na letalu! In let je biu najbolj vznemerljiv do zdej! Ful je blo lepo. Prvic sem letela ponoci....In ko smo presli oblake se je spet pojavu dan....soncni zahod, tiste intenzivne barve, ki kar ne mores verjet da lahko obstajajo..ku da bi jih kdo narisou s temperami...Taki kontrasti. Potem ko se je stemnilo pa lucke...miljon luck, ki te kar malo razalostijo ker vidis kako je res zemlja svetlobno onesnazena. Je pa zanimivo videt kako se ceste vijejo...kolko stadjonu in nogometnih igrisc obstaja na kupu....Potem pa strah! Al je blo vreme res tako slabo al pa je biu pilot tako storas...jst sem res mislna da bomo strmoglavli. Vedno sem si zelela malo vec turbulenc ker cene ni blo zanimivo:) In res se mi je uresnicla zelja, samo nisem mislna da bo tako grozno...ko smo zaceli pristajat je enkrat zako mocno zavil, da je blo full cutit, potem pa smo se ful zaceli spuscat in motor je zacel ful hrescat in vse se je zacelo trest....to je trajalo kakih 20s verjetno..se slisi malo..samo meni je srce poskocilo ne vem kolko, v zelodcu sem cutla kepo, roke so se mi zacele trest. res strah. Tudi gospo zraven mene je stislno in ko se je situacija umirila sva se obe spogledle in naglas oddahlne..ampak zares oddahlna sem si sele ko smo pristali. Res me je blo strah. Strah, strag. Groza!! Ampak je blo fajn :)) Sej sem si itak rekla da tudi ce strmoglavimo da bom prezivela..tako da ni panike:)

Potem pa so me pricakali na letaliscu!! S tablo Urška v Hanckinih rokah in mama s soncnico, tata z nasmehom, vsi pa z objemom in lupckom. :) Ful je blo lepo jih spet videt...Zau mi je blo ker se je vse koncalo, a hkrati toplo ker sem prsla v varen, topeu domek:)

Ko pogledam tako nazaj...se mi zdi da sem potovala pou leta:) London se mi zdi ze dalec dalec stran. Vam, ki ste bli doma, se zdi kot da sem sla za par dni verjetno. Ker dnevi tu kar bezijo.
Vesela sem, da sem ziva doma. Tik preden sem sla se spomnim sem rekla, ni treba da se mam fajn, samo da pridem ziva in v enem kosu domou:) In sem prsla in se fajn sem se mela. Vesela sem da sem se dolocla za to. Res. Sej ko sem se sprehajala po ulicah velemesta kot je London se mi je zdelo vse tako normalno....dokler nisem prou pomislna: Urska, sredi Londona si, sama. In se mi je zdelo, o šit, sej res. U resnici je pa kot da se sprehajas po ulicah Ljubljane... nimas se cesa bat. Sploh pa ker je vse tako oznaceno, da samo brat mors znat in se nimas kje zgubit. Res je organiziran v nulo.

Ja. V življenju je treba sprejemat odločitve. Mogoče nisem doživela vsega kar sem mislna da bom, mogoče nisem spoznala toliko novih ljudi kot sem mislna da bom. Ampak dobila sem pa več kot sem mislila da bom. Dobila sem eno dragoceno izkusnjo, za katero sem si res hvalezna.